Praktična uporaba sodobnih metod vlivnega litja v industrijski proizvodnji se je začela v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. V tistem času je razvoj letalskih reaktivnih motorjev zahteval izdelavo delov iz zlitin, odpornih na vročino, s kompleksnimi oblikami, natančnimi merami in gladkimi površinami, kot so lopatice, impelerji in šobe.
Ker je toplotno{0}}odporne zlitine težko obdelovati in imajo deli zapletene oblike, zaradi česar jih je nemogoče ali težko izdelati z drugimi metodami, je bil potreben nov natančen postopek oblikovanja. Zato so sodobne metode litja z vložkom dosegle pomemben razvoj, ki temelji na starodavnih tehnikah, na podlagi starodavne-metode ulivanja z izgubljenim voskom ter z izboljšavami materialov in postopkov. Tako je razvoj letalske in vesoljske industrije spodbujal uporabo investicijskega litja, nenehno izboljševanje in izboljšanje investicijskega litja pa je ustvarilo tudi ugodne pogoje za nadaljnje izboljšave zmogljivosti v letalski in vesoljski industriji. moja država je v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja začela uporabljati vlivno litje v industrijski proizvodnji. Kasneje je ta napredni postopek litja doživel izjemen razvoj in je bil široko sprejet v proizvodni industriji vesoljske industrije, avtomobilov, obdelovalnih strojev, ladij, motorjev z notranjim zgorevanjem, plinskih turbin, telekomunikacijskih instrumentov, orožja, medicinske opreme in orodij za rezanje, uporabljali pa so ga tudi v proizvodnji umetniških in obrtnih izdelkov.
Preprosto povedano, postopek vlivanja vključuje izdelavo taljivega modela (imenovanega voščeni vzorec ali model) iz taljivega materiala (kot je vosek ali plastika), prevleko z več plastmi posebne ognjevzdržne prevleke, sušenje in utrjevanje, da se oblikuje popolna lupina, in nato taljenje modela iz lupine s paro ali vročo vodo. Lupino nato položimo v peščeni kalup, okoli nje pa napolnimo suh pesek. Nazadnje se kalup postavi v peč za žganje za visoko-temperaturno žganje (če se uporabi -ohišje z visoko trdnostjo, je mogoče lupino, izvlečeno iz kalupa, žgati neposredno brez oblikovanja). Po žganju se staljena kovina vlije v kalup ali lupino, da dobimo ulitek. Ulitki za vlaganje imajo visoko dimenzijsko natančnost, ki na splošno dosega CT4-6 (v primerjavi s CT10-13 za litje v pesek in CT5-7 za tlačno litje). Vendar pa zaradi zapletenega postopka vlivanja na dimenzijsko natančnost ulitka vplivajo številni dejavniki, kot so krčenje kalupnega materiala, deformacija vložnega vzorca, linearne spremembe lupine med segrevanjem in ohlajanjem, stopnja krčenja zlitine in deformacija ulitka med strjevanjem. Čeprav je torej dimenzijska natančnost navadnih vložnih ulitkov visoka, je treba njeno konsistenco še izboljšati (dimenzijska konsistenca ulitkov z uporabo srednje- in visokotemperaturnih voskov je bistveno boljša).
Pri stiskanju vložnega vložka se uporablja kalup z visoko površinsko obdelavo, s čimer se doseže visoka površinska obdelava samega vložnega vložka. Poleg tega je lupina izdelana s prevleko vložnega vzorca z ognjevzdržnim premazom, sestavljenim iz posebnega veziva, odpornega na visoke-temperature, in ognjevzdržnih materialov. Notranja površina votline, ki je v neposrednem stiku s staljeno kovino, ima visoko površinsko obdelavo. Zato je površinska obdelava vložnih ulitkov višja kot pri običajnih ulitkih in običajno doseže Ra 1,6–3,2 μm.
Največja prednost vložnega litja je, da zaradi visoke dimenzijske natančnosti in površinske obdelave zmanjša potrebo po strojni obdelavi. Za dele, ki zahtevajo visoko natančnost, je potreben le majhen dodatek za strojno obdelavo, nekateri ulitki pa zahtevajo le brušenje in poliranje, kar popolnoma odpravi potrebo po strojni obdelavi. Zato lahko uporaba metode investicijskega litja znatno prihrani obdelovalna orodja in čas obdelave ter močno zmanjša porabo kovinskih surovin.
Druga prednost metode litja po vložku je, da lahko ulije kompleksne dele iz različnih zlitin, zlasti ulitke iz zlitin pri visokih-temperaturah. Na primer, lopatic reaktivnih motorjev z njihovimi poenostavljenimi obrisi in notranjimi hladilnimi prehodi je skoraj nemogoče izdelati s postopki strojne obdelave. Uporaba vlitja omogoča ne le množično proizvodnjo in zagotavlja konsistenco ulitkov, temveč tudi preprečuje koncentracije napetosti, ki jih povzročajo ostanki strojnih sledi.
